Džumbus

    Predstava zvočnega gledališča o dečku, ki ne govori, temveč se sporazumeva le z zvoki in glasbo.


    Besedilo: Peter Kus, Nana Milčinski
    Režija, glasba in glasbeni instrumenti: Peter Kus
    Dramaturgija: Nana Milčinski
    Koreografija: Andreja Podrzavnik Rauch
    Likovna podoba predstave: Dan Adlešič
    Oblikovanje luči: Borut Bučinel
    Grafično oblikovanje: Nejc Prah
    Kostumografija: Katarina Müller

    Nastopajo: Urška Cvetko, Krištof Hrastnik, Michael Pöllmann

    Produkcija: Zavod Federacija Ljubljana, Werk 89 (Dunaj), Cankarjev dom (Ljubljana)

    Partner: Dschungel Wien

    Projekt so podprli: Mesto Dunaj, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana, SKICA

    DOKUMENTI:
    fotografije za tisk
    tehnične zahteve
    lučni plan

    POVEZAVE:
    Werk 89
    Cankarjev dom

    Foto: Nada Žgank

    NAPOVEDUJEMO:

    • sobota, 9. 12. 2017 ob 15 h in 17h, Kosovelova dvorana, Cankarjev dom – ZA ABONMA IN IZVEN
    • nedelja, 10. 12. 2017 ob 10h, Kosovelova dvorana, Cankarjev dom – ZA IZVEN
    • ponedeljek, 11. 12. 2017 ob 9h in 11h, Kosovelova dvorana, Cankarjev dom – ZA ŠOLE
    • torek, 12. 12. 2017 ob 8h30, 9h40 in 10h50, Kosovelova dvorana, Cankarjev dom – ZA ŠOLE
    • sreda, 13. 12. 2017 ob 17h, Narodni dom Mežica – ZA ABONMA IN IZVEN
    • petek, 2. 2. 2018 ob 8h30, 9h40 in 10h50 – Kulturni center Laško – ZA ŠOLE
    • sobota, 3. 2. 2018 ob 10h, Prešernovo gledališče Kranj – ZA IZVEN
    • nedelja, 4. 2. 2018 0b 16h, Centar za kulturu Čakovec (Hrvaška) – ZA IZVEN
    • sreda, 7. 2. 2018 ob 11h in 17h, Kosovelova dvorana, Cankarjev dom – FESTIVAL BOBRI
    • sobota, 7. 4. 2018 ob 17h, Kosovelova dvorana, Cankarjev dom – ZA ABONMA IN IZVEN
    • ponedeljek, 9. 4. 2018 ob 10h, Kosovelova dvorana, Cankarjev dom – ZA ŠOLE

    KRITIKE:

    “Genialni glasbeni instrumenti, od korenčka z ustnikom, do katonske flavte s CD-jem in zvenečih miz – z vsem tem nas je v veliki dvorani Dschungel Wien začaral avstrijsko-slovenski trio v skoraj uro trajajoči fascinantni igri tonov in zvokov.” Heinz Wagner, www.kurier.at, 7. 10. 2017

    “Predstavo Džumbus napolnjuje bogastvo enostavnih, fantazije polnih in učinkovitih zvočnih objektov… Z veliko humorja in s pomočjo zvoka uprizarjajo trije igralci vsakdanje življenske situacije… Plemenito pedagoško sporočilo na koncu predstave, da je treba otroke spejeti v njihovi enkratnosti, namesto da jih omejujemo s pravili, resda razumejo le odrasli. Toda to skoraj uro dolgi predstavi ne odvzame njene kratkočasnosti in svežine.” Judith Belfkih, www.wienerzeitung.at, 10. 10. 2017

    “Mlada publika je bila upravičeno tako navdušena kot odrasla… V predstavi se piha, bobna, poje, govori (le pri odraslih), tleska, cmoka, škripa, reglja, trka in razbija. Možnosti za spreminjanje sveta v zvok so številne… Ko ta hrup zazveni na odru, se otroci od nadušenja priklenejo na sedeže v dvorani. Popoln tajming! Niti za trenutek ni dolgčas.” Ditta Rudle, www.tanzschrift.at, 8. 10. 2017

    “Pogumu (dečka, ki se na samosvoj način zoperstavi avtoritetam, op. pr.) sem prisluhnil z nepretrganim zamimanjem: v vsakem trenutnku so se pojavljali novi instrumenti, v živo zgrajeni ali preoblikovani iz vsakdanjih predmetov, ki so se v nadaljevanju lepo in harmonično vtkali v življenski ritem glavnih junakov… Razvoj dogajanja je pritegnil… Vrhunec je bila kuharska simfonija s korenčkovim klarinetom, solnico – shakerjem ter pogosto, a izvrstno uporabljenim looperjem. Na mestu so bile tudi flavte in večglasno petje, ki so nas osrečili… (Gledalec domov) odide z mravljinci v ušesih in ritmom v telesu”. Timon Mikocki, www.jungekritik.com, 10. 10. 2017

    O PREDSTAVI:

    Džumbus pripoveduje zgodbo o nenavadnem dečku, ki ne govori besed, temveč se namesto z jezikom izraža s samosvojimi zvoki in glasbo. Če imajo stvari vsaka svoj zvok, potem lahko z igranjem nanje opisuje svet in sebe ter se tako sporazumeva. Toda, ko deček odkrije svojo novo govorico ter jo predstavi staršem, zdravnikoma, učiteljici in sovrstniku, naleti na odpor. Vsi njegovo ustvarjalnost, domišljijo in izvirnost razumejo kot motnjo, ki jo je treba odpraviti. V svetu, ki mu vladajo pravila in družbene konvencije, za ropotajočega otroka ni prostora. Naučiti se mora jezika in prilagoditi večini. Deček odrašča, se sooča s svojo drugačnostjo in išče način, kako bi v svetu omejitev in prepovedi ohranil svojo individualnost.

    Zgodbo o ropotajočem dečku igralci in glasbeniki uprizarjajo s pomočjo zvočnega ustvarjanja, igranja ter animacije množice različnih izvirnih glasbil in zvočil, izdelanih iz vsakdanjih predmetov. Razvijajo žanr glasbenega gledališča, v katerem je zvok enakovreden drugim elementom predstave.

    Predstava traja 50 minut je primerna za otroke 5 – 10 let (vrtec, 1. in 2. triletje OŠ).